Arhitekton in nove razsežnosti smeri B
Galerija Kosova graščina Jesenice
30. november – 19. januar 2018
Likovne objekte Petra Marolta odlikujeta velika zgoščenost in preprostost, ki učinkujeta kot vsebinski del zasnove in ne le kot posledica umetniške redukcije. Pri vživljanju v njegove likovne stvaritve kot pri njihovem ocenjevanju ni dovolj iskati le zunanjih značilnosti oziroma izraznih komponent, ki so s prostim očesom najprej vidne, temveč je potreben poglobljen uvid v kompleksno zasnovo objekta, v odnosu do prostora in do ustvarjalno značajnih agensov. Šele z razumevanjem vseh udeleženih komponent udejanjenega objekta lahko počasi dojamemo Maroltov ustvarjalni koncept.
Avtorjevi objekti delujejo kot izrazito oblikovalsko zasnovane kompozicije, sestavljene iz raznih rastrov, kontrastnih intenzivnih površin in senčenih linij. Nehote nas spominjajo na oblikovalske rešitve eksperimentalne smeri B, ki jo je na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani (ob ustaljeni arhitekturni smeri) v študijskem letu 1960/61 uvedel prof. Edvard Ravnikar. Svoje lastno vedenje in znanje o oblikovanju je močno naslonil na izročilo šol Bauhaus in Hochschule für Gestaltung v Ulmu. Oblikovalska smer B je spodbujala študente k eksperimentalno-raziskovalni metodi dela oziroma k sistematično-analitičnemu pristopu pri oblikovanju izdelka. Tako kot pri oblikovanju vizualnih komunikacij študentov smeri B, kjer je prihajala v ospredje predvsem govorica rastrov, barvnih in strukturnih zamejitev, abstraktne stilizacije, kolažev … lahko podobne rešitve opazimo tudi pri nekaterih Maroltovih umetniških objektih. A pri slednjih gre za močan poudarek pri določanju natančne analize odnosa objekta do prostorskih razsežnosti, vsebine in precizne barvne obdelave – patiniranja.
Marolt največkrat ustvarja v mešanih tehnikah: akrilna barva na les, papir, v kombinaciji z barvnim lesom, kovino, plastiko, papir mašejem … s čimer oplaja svoje likovne objekte. Pri obdelavi likovnega dela kombinira različne tehnike in materiale, a les vendarle ostaja ogrodje oziroma, kakor sam pravi, osnovna konstrukcija prostorskega artefakta, ki mu omogoča več svobode in igrivosti.
Značilnost Maroltove likovne govorice je skrbna tektonska gradnja likovnega objekta oziroma počasno kopičenje kompozicijskih skladov. Nedvomno avtor kot izšolan arhitekt pri umetniškem ustvarjanju izhaja iz svojega strokovnega področja, saj ne glede na težnjo po abstrahiranem likovnem izrazu, ki jo udejanja na posameznih partijah svojih kompozicij, vselej nastopajo tudi jasni geometrijski, arhitekturni poudarki. To je zlasti opaziti v delih, kot sta Sodobna krajina (2015, kolaž, obarvan les, kovina, plastika, 53,3 × 22,2 × 5,6 cm) in Polje G krajine duha (2015, kolaž, obarvan les, kovina, 54,2 × 39,0 × 3,8 cm), kjer nam avtor podaja v osnovi analizo nekega imaginarnega urbanega prostora, iztrganega iz naravnega okolja, združeni posamezni elementi pa nas s svojo sugestivnostjo popeljejo v urbane krajine, prepoznamo vodne kanale, trge, javne stavbe ...
Maroltove t. i. preoblikovane krajine res spominjajo na krajinske motive, na katerih pa je poudarjena čista likovna problematika, sicer ne v tako ekspresivnem kot predvsem v formalnem smislu. Gre za vprašanje komponiranja velikih ploskev ter komponiranja v tektonskem in barvnem smislu. Njegovi likovni objekti učinkujejo na gledalca najprej s površino oziroma obliko, ki je že v začetni fazi samostojna vrednota. Ni važno, ali se na njej pojavljajo takšni ali drugačni zapisi, barvni premazi ... vedno bo dana osnovna realna površina oziroma oblika tista, ki bo prva nagovorila gledalca.
Pri nekaterih večjih, kompleksnejših kompozicijah, polnih izredno natančno izdelanih detajlov (Nosilka, 2015, obarvan les, 23,8 × 54,4 × 10,3 cm), ki bi lahko učinkovali kot čisto samostojni estetsko likovni elementi, avtor očitno zajema iz bogate zakladnice konstruktivističnih prijemov likovnega jezika, ki zapoveduje, naj bo vsak posamezen sklop sam zase zaključena celota. Nekatere objekte, na primer Ogenj (2017, obarvan les, 51 × 38 × 4 cm), lahko dojemamo tako v vertikalni kot tudi horizontalni prezentaciji. To dopuščajo njihove iz osnovne ploskve rastoče forme in odnos objekta do prostora, ki ga avtor največkrat dojema kot del samega umetniškega objekta. Prostor, kjer se objekt prezentira – ostenje oziroma podstavek, se po vzoru suprematizma s tem nanaša na neskončen prostor, ki ni del nekega neposrednega okolja. Ravno z možnostjo spreminjanja gledalčevega zornega kota likovni predmet in njegovi sestavni deli privzemajo presenetljivo raznolične značaje oziroma gledalec dobi v prostoru bogat vizualni vtis.
Tako avtor svoje objekte dobesedno gradi. Temelj vsakega izmed njih je trdno kompozicijsko jedro. Šele ko ima zgrajeno trdno kompozicijsko osnovo z medsebojno umerjenimi prostorskimi odnosi in prevlada hotenje po redu, dodaja barve, sence oziroma patino (preteklost), preko katere se kaže moč sile narave oziroma prebiramo simboliko znamenj likovnega dela.
Marolt je preko likovnega raziskovanja prišel do ugotovitve, da barva mehča obliko, zaradi česar slednja izgublja togost oziroma pride do dematerializacije volumnov. Ravno patinirana vibrajoča površina njegovih objektov, največkrat v indijansko rdečem ali ultramarin barvnem odtenku, nakazuje možne nadaljnje razsežnosti oblikovalske smeri B, ki pa je uporabljala za arhitekte tipične predvsem plakatne čiste barve. V vertikale in horizontale vpete ploskve z rahlo razgibano površino so pri Maroltu ritmično barvno usklajene, saj skrbno kombinira premišljene oblikovne in koloristične akorde, ki imajo na trenutke tudi poudarjeno iluzionistične težnje ustvarjanja nove prostorskosti. Obdelana površina objekta je dobila v očeh Petra Marolta tudi izrazito kultiviran izraz. Ti objekti, kakor pravi avtor sam, izhajajo predvsem iz pomena senčnosti prostorov, s katerimi se je spoznal preko proučevanja tradicije estetike oblikovanja prostorov z Daljnega vzhoda – značilno je, da je prostor oblikovan tudi na simbolni ravni, kjer je oblika pred barvo. To je lepo nakazano na delu Stebri mesečine (2017, kolaž, akril na papir na les, 46,5 × 28 × 6,7 cm). Avtorju je kot izhodišče služilo razmišljanje o prisekanem stožcu iz peska, ki v zenovskem vrtu s pograbljenim peskom v času polne lune odbija lunine žarke v prostor in ožarja okolico.
Pri tem se avtor odmika od koncepta osnovnega oblikovanja in samega arhitekturnega. Maroltovi objekti delujejo kot odmev avtorjevih misli in besed, ki gledalcem asociativno oziroma simbolično odkrivajo zgodbe človeških občutij o nostalgiji za starimi dobrimi časi, ki se ne bodo nikdar več vrnili. Večna simbolika krožnice, spirale, mostu, vzmeti, ognja … konkretne in splošno sprejete metafore so osnovna vsebinska vodila ustvarjalnega procesa, s katerimi opozarja na večne resnice o minljivosti in eksistenci.
Avtor je potemtakem tudi premišljevalec oziroma raziskovalec odnosov, razmerij oblik, materialov in barv ter njihovega součinkovanja ob sopostavitvah v likovnem prostoru. Peter Marolt skrbno izbira detajle, jih premišljeno kompozicijsko umesti in preobrazi sam motiv v zanimivo likovno celoto. Pozoren je na različne likovne strukture, barve, odtenke patine, na rastre, na naključno nastale oblike. Ravno zaradi tega so njegove prezentacije likovnih objektov avtorske stvaritve same zase. Nič ni prepuščeno naključju ali čisti improvizaciji. Gruča objektov je oblikovana tam in zato, ker je avtor tako občutil in jo kot tako želi predati občinstvu.
Aljaž Pogačnik,
Gornjesavski muzej Jesenice
Katalog razstave (download .pdf, 4.9MB)
