Krajine zavesti, Galerija Likovnega društva Kranj – ZDSLU, Kranj

14. 11. – 16. 12. 2023

Doktor arhitekturnih znanosti in vsestranski umetnik Peter Marolt umetniško deluje na mnogih področjih - kot avtor, arhitekt, kipar, celo pesnik, oblikovalec ter predavatelj na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Njegovo ustvarjanje v številnih umetniških izrazih pa se na izviren način prepleta med seboj.
Avtor Knjige Nevidna moč prostora nam razkriva svoje dojemanje sveta in sicer se osredotoča na simbolne dogodke in dojemanje okolja v določenem časovnem okviru, na drugi strani pa se posveti raziskovalnemu pristopu in razmišljanju o alternativni resničnosti, v kateri igrajo ključno vlogo elementi narave in energije v prostoru. Poudarja povezovalne elemente med drugačnim dojemanjem sveta, ki vključujejo ustvarjalno domišljijo in moč namere, še posebej v kontekstu likovne umetnosti. V stvarstvu je vse medsebojno povezano, pri čemer je narava ključna učiteljica, ki človeku omogoča soustvarjanje s podporo okolja. Narava razkriva medsebojno povezanost različnih vidikov stvarnosti, človek pa poseduje potencial, da sodeluje v tej ustvarjalni harmoniji.
Prav tako Marolt v svojih delih pogosto združuje elemente, ki na prvi pogled kažejo kaos, a hkrati tudi red - kot se v naravi prepletajo zemlja, voda, kovina, ogenj in zrak. A tudi človek, poleg narave, igra pomembno vlogo v umetnikovem ustvarjanju. V naravi predstavlja vez med nebom in zemljo, v likovnih kompozicijah pa nakazuje prostor. Na tem stičišču neba in zemlje, kjer se človek nahaja, se morda skrivajo dragocene informacije, ki jih človek lahko dojame na nezavedni ravni.
Med ustvarjanjem umetnika vodi intuicija, s katero se z razpoložljivimi elementi skuša približati simbolom, ki jih likovna umetnost uporablja. Marolt poudarja pomen likovne umetnosti pri oblikovanju prostora, pri čemer uporablja tehnike in metode iz različnih področij umetnosti. Osredotoča se na simbolni pomen likovnih elementov, kot so oblika, svetloba in senca in ob tem zastavlja vprašanja, kako ti elementi prenašajo pomen in globino v oblikovanje prostora. Materialni svet preseže svoje fizične lastnosti in simboli postanejo most med vidnim in nevidnim, med čutno zaznavnim in duhovno razumljivim. Tako postane prostor več kot le fizična konstrukcija. Postane odsev umetnikovega duha, njegovega razumevanja sveta in njegovega sporočila.
Skozi likovno raziskovanje integrira likovno občutljivost in občutek za preplet materialne in duhovne vsebine. Maroltova likovna občutljivost igra ključno vlogo pri obdelavi arhitekturnih in krajinskih modelov, saj omogoča sožitje in sintezo med likovno umetnostjo in arhitekturo. V tem povezovanju se razkriva njegov odnos do ustvarjalnosti in oblikovanja, ki presega materialni svet. Marolt nas tako spodbuja k razmišljanju o tem, kako se človek prepleta z okoljem in kako ta interakcija oblikuje našo dojemanje in izkušnjo prostora.
Arhitekturno znanje Marolt spretno aplicira tudi v svoje likovno ustvarjanje, kar se odraža v njegovi sposobnosti za kompozicijo in povezovanje umetnosti ter arhitekture. Umetnik ne le, da uporablja arhitekturna načela pri likovnem ustvarjanju, ampak tudi zaznava, kako lahko likovno znanje obogati načrtovanje prostora, saj sta arhitektura in umetnost tesno povezani.
Umetnik svoje konstrukcije oblikuje predvsem iz organskih materialov, ki jih najde v neokrnjeni, čisti naravi, kot jo imenuje. Posebno mesto v njegovem delu zavzemajo svete rastline, ki postanejo ključni elementi v njegovi ustvarjalnosti, in preko rastlinja in naravnih gradnikov čuti povezavo z nečim večjim od samega sebe. Pri ustvarjanju se ne zapleta v nepotrebno razumsko analizo, temveč prisluhne glasu narave. V tem procesu ponovne uporabe in recikliranja se oblikuje svojevrstna estetika, ki odraža harmonijo med človekom, naravo in ustvarjenim. Vsak element ima svoje mesto, vsaka odločitev ima svoj smisel. Ustvarjalnost postane izziv, kako povezati različne elemente v celoto ali pa jih morda pustiti takšne, kot so, ter iz omejenih materialov oblikovati novo konstrukcijo. V tem procesu se razvije neobičajna struktura, ki kljub svoji preprostosti izžareva učinkovitost. Skozi proces ustvarjanja razkriva bistvo svoje stvaritve, saj verjame, da se prava umetnost ne rodi iz pripravljenih načrtov. V tem trenutku sestavljanja se oblikuje struktura, ki se sama ohranja in nosi svoj lasten pomen.
Umetnikovo delo predstavlja dialog z elementi, ki se zlivajo v harmonično celoto, ne da bi potrebovali zunanjo oporo. To je izraz njegove veščine, ki izhaja iz globokega razumevanja materialov, s katerimi dela. Umetnikova tehnika sega še dlje v pomembnost postavitve v prostor in sestave elementov, saj v tej korelaciji elementi pridobijo novo razsežnost in pomen. Pomembno je tudi uravnoteženje energije v tej harmonični celoti, kjer ravnovesje igra ključno vlogo in se odraža kot mikrokozmos, ki nas spodbuja k razmišljanju o širšem razmerju med elementi in celoto, med posameznikom in vesoljem.
Ana Debeljak
umetnostna zgodovinarka