PETER MAROLT: PROSTORSKI GUŠTI

Gradska galerija Turnac, Narodni muzej i galerija Novi Vinodolski, Hrvaška, 2019.
9.7.2019. - 19.7.2019

Za opus Petra Marolta je značilno ukvarjanje s prostorom. Njegovi artefakti so tridimenzionalno zasnovani. Premorejo notranji prostor ter vstopajo v širši zunanji, ki ga odločno zaznamujejo. Z izjemno izrazno močjo, ki jo posedujejo ter s premišljeno umestitvijo, imajo celo sposobnost njegovega preoblikovanja v kompleksno likovno-vizualno dejanje.

So mnogo več kot objekti. So uravnotežene in tehnično dovršene prostorske kompozicije. So koncentrat raznorodnih likovno-vizualnih pristopov in gradiv, s katerimi avtor dosega oblikovno pestrost, žlahtnost struktur in rastrov ter pomenljivih barvnih vrednosti.

Njegova umetniška praksa je izrazito individualna. Ker je ustvarjalec, ki je doktoriral iz arhitekturnih znanosti, jo temelji na poklicnih prvinah, navezuje pa jo tudi na izkušnjo konstruktivizma, suprematizma in rešitev eksperimentalne oblikovalske smeri B, ki jo je v študijskem letu 1960/61 ob ustaljeni arhitekturni smeri uvedel prof. Edvard Ravnikar, učenec legendarnega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.

Fizična prezenca Maroltovih del asociira na arhitekturne zasnove, na urbane prostore različnih, izčiščenih oblikovnih ritmov. Njegova dela so prostor. So predstava o njem, resnična, ustvarjena brez iluzije. In so likovnost v prostoru, v katerem se srečujejo kiparske, slikarske, risarske in grafične izrazne razsežnosti. So razvoj oblik, najprej v konceptu izbranega artefakta, in nato v konkretnem prostoru.

Ustvarjanje Petru Maroltu predstavlja užitek. A ta je pogojen s premišljenim, razumskim delom, v katerega vključuje tudi hipne intuitivne rešitve s katerimi začini svoja likovne stvaritve. Perfekcionistična izvedba idejnega sveta je vpeta v procesualnost, ki se začenja že z naborom materialov. Pomemben gradbeni material mu predstavlja les, poslužuje pa se tudi drugih in ready-made predmetov, s tem pa vstopa na področje reciklaže, kolažnega principa in asemblaža.

Razvrščanja, sestavljanja, spajanja in lepljenja so uglašena in uresničujejo avtorjevo željo po snovanju del s pretehtano notranjo organizacijo in dinamiko, v katero so vključeni odnosi med prisotnim in odsotnim, polnim in praznim, strukturiranim in zglajenim, svetlim in temnim, ploskovnim in volumetričnim. Mehkemu, čutno napetemu in zavitemu v kontrapunkt postavlja oglato, geometrijsko, razumsko oblikovano. Površini daje vzgon (ob)likovne substance, enostavnim segmentom kompleksnost in likovno prefinjenost celote. Vsak delček najde svoje, edino pravo mesto, pozicijo, na kateri ima avtonomijo in hkrati uresničuje sobivanjsko poslanstvo. Za Maroltovo umetniško prakso so namreč značilni odprtost, prehodnost in kompleksnost, trdnost sistematično-analitičnih pristopov k delu in svežina eksperimentalno-raziskovalnih metod.

V umetniških delih dominirajo oblike. Avtor se poslužuje variabilnih poigravanj izbranih form, ki so jasne, eksaktne, najpogosteje strogo geometrijske. Oblike vodijo k vzpostavljanju diskurza z njihovimi globljimi pomeni in vrednotami. Predstavljajo prisluh starim oblikam in praoblikam, likom, ki v sebi nosijo božansko geometrijo in moč, ter posedujejo večne modrosti in simbolna sporočila. Bogastvo pomenov je skoncentrirano v čisti, minimalistični formi in se nadaljuje preko drugih izbranih oblikovnih elementov.

Pri komponiranju vlada razum. Ob njem pa v stvaritvah najdejo svoje mesto tudi izraziti čustveni naboji, ki jih lahko pripišemo barvam. Barva je tista, ki mehča obliko, ki vodi celo v dematerializacijo volumnov, je pa tudi tista, ki premore močan emotivni akcent. Oblika sicer velja za bolj učinkovito informacijsko oz. komunikacijsko sredstvo, ki pa zahteva aktivno vlogo subjekta in njegovo razumsko kontrolo. Učinkovanje barv je podobno sproščanju afektov in emocij, v katerih predmet pristopa k subjektu. Ustvarjalec, kot je Peter Marolt, pa vsekakor obe izrazni sredstvi pozna, obvlada in uporablja v njuni oblikotvorni celovitosti. Zdi se, da barve, ki pripadajo paleti z »arhitekturnim« ozadjem (plakatno čiste barve), v posameznih rešitvah izkorišča tudi za to, da tektoniko povezav še dodatno utrdi.

Artefakti so celoviti, vendar kljub temu fragmentarni. Vsak detajl je likovno dovršena celota, a šele povezan v celoto, se polnomočno osmisli. To so dela, ki pripadajo konstruktivizmu in hkrati potekajo v smeri dekonstruktivizma. Predvsem pa predstavljajo gradnjo višjega pomena in reda. Prof. Milana Butina je zapisal: »Slika je, kot vsako drugo umetniško delo, koncentrirana stvarnost.« In artefakti Petra Marolta so koncentracija resničnega, uporabnega, fragmentarnega, koncentracija na novo osmišljenega in na piedestal umetnosti postavljenega. So zaustavljen ples oblik, ki jih skupaj vleče avtorjev idejni magnetizem. Njihov red in ritem izvirata iz avtorja samega, a sistem, ki ga uresničujeta se zdi naraven in vpet v kozmična prostranstva. Vse v Maroltovih delih ima svoj pomen, pravi in globlji. Njegovo okušanje oblik je subtilno, izostreno.

Ustvarjanje je zanj gušt. Gledanje in dojemanje pa se spremeni tudi v pravi likovni užitek za gledalca. Pogled drsi od enega fragmenta do drugega, od prostora artefakta do razstavnega prostora in v vsem tem je vzpostavljen delček univerzuma, ki že milijone let funkcionira zaradi svojega višjega reda, pa čeprav se znotraj njega dogajajo preoblikovanja in spreminjanja. V delih prepoznamo nekatere oblike, vendar objekti niso enoznačno berljivi. Nedvomno se po osebnem soočanju z njimi odpira še en prostor, prostor, v katerega lahko gledalec umesti svoje misli in doživetja.

Prostorski gušti se širijo v prostor. Kljub pestrosti in kontrastiranju, omamno dišijo, vabijo pogled in nas haptično vznemirjajo. Skratka, razvajajo naše različne čute.

Anamarija Stibilj Šajn