Artintektura - Umetnost in arhitektura

Slovenski kulturni center Korotan, Dunaj
8. junij – 25. junij 2018

Zdi se, da ustvarjalnost Petra Marolta na izviren in samosvoj način nadaljuje zgodovinsko zavezo med slikarstvom, kiparstvom in arhitekturo. Simbioza med omenjenimi disciplinami danes vse bolj redko obstaja, a Maroltu jo uspeva uresničevati v vsakem artefaktu. Njegovi likovni objekti predstavljajo zvestobo prostorskemu raziskovanju, odločno vstopajo na področje kiparskega medija in nagovarjajo z barvo, s tistim likovnim izrazilom, ki spada v domeno slikarstva. Avtor na kompozicijsko uravnotežen in tehnično dovršen način staplja raznorodne likovno-vizualizacijske pristope in gradiva, s katerimi dosega oblikovno pestrost, raznolike strukture in rastre ter pomenljive barvne vrednosti. Tako ustvarja celote premišljenih, domiselnih in skrbno uglašenih odnosov.

Čeprav so Maroltovi likovni objekti zaznamovani z individualno umetniško prakso in avtorju lastno idejno in izrazno močjo, so v njih prisotni odmevi na konstruktivizem, suprematizem in na rešitve eksperimentalno oblikovalske smeri B, ki jo je Plečnikov učenec prof. Edvard Ravnikar ob ustaljeni arhitekturni smeri uvedel na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v študijskem letu 1960/61. Ta je predstavljala naslon tako na izročilo Bauhausa kot tudi Hochschule für Gestaltung v Ulmu. Oblikovalska smer B je pomembna za razvoj sodobnega slovenskega oblikovanja in arhitekture, saj je vpeljala nove eksperimentalno-raziskovalne metode ter sistematično-analitične pristope k delu. Smer B je med nekaterimi nekdanjimi študenti našla nadaljevalce, žal pa ni bilo prave atmosfere in razumevanja, da bi se sodobna spoznanja in prakse vodilnih nemških šol predvojnega in povojnega časa formalno razvijala še naprej. Nedvomno je Peter Marolt v njej našel nove razsežnosti, predvsem pa je do smernic vzpostavil avtorsko intimen in prepričljiv odnos.

Kompozicijska gradnja njegovih artefaktov je trdna, vendar zaznamovana z igrivimi, dinamičnimi rešitvami, ki se podrejajo izostrenim likovno-estetskim normam, ubranemu ritmu in globoko v avtorju zakodiranemu redu. Vsak fragment je likovno pa tudi vsebinsko osmišljen. Govorici oblik se pridružuje govorica rastrov, senčnih linij, barvnih in strukturalnih poudarkov.

Avtor na vsakem ustvarjalnem koraku uresničuje (p)osebno afiniteto do materialne snovnosti, do kombinacij različnih materialov, načinov in pristopov kreativne izvedbe. Osnovna konstrukcija je običajno uresničena v lesu, ki ga pozna in odlično obvlada. Tako koristi njegove elementarne danosti in jih izvirno avtorsko artikulira po njemu lastnih idejnih zasnovah. Seveda uporablja tudi druge materiale kot so kovina, plastika … V spoju mešanih tehnik, ki mu omogočajo izvedbo, imata svoje mesto tako princip kolaža kot reciklaže. Avtor posega po aplikativnih izraznih možnostih in tudi po komponiranju s pomočjo fragmentov iz ready made produkcije. Te s področja njihove utilitarnosti in vsakdanjosti dvigne v sfere novih likovnih in vsebinskih vrednosti.

Artefakti so kompozicijsko uravnoteženi, pogosto v jedru zgoščeni. Zaznamovani so s skrbno tektonsko gradnjo, ki jo spremlja postopno nalaganje kompozicijskih skladov pa tudi občuteno širjenje in odpiranje v prostor. V njih je utelešena harmonija kontrastov. Premorejo premišljenost in pretehtanost na eni strani, na drugi pa sproščenost. V njih se pojavljajo domiselni in skrbno uigrani odnosi med pozitivnim in negativnim, med prisotnim in odsotnim, med celoto in detajlom. S površinskimi akcenti in vmesnimi praznimi prostori je razbita formalistična strogost posameznih konstrukcij in je razširjen življenjski prostor umetniškega objekta in njegovega delovanja. Vseskozi pa se odvija tudi dialog med statičnim in dinamičnim, med senzibilnimi, žlahtnimi rešitvami in strogo razumskimi posegi. V raznolikosti je ubranost, ki jim daje harmonični zven. Njegove likovne objekte bi resnično lahko primerjali s svetom glasbe, saj kot uigran simfonični orkester zaigrajo gledalcu in prostoru, v katerega so umeščeni.

V umetniških delih dominirajo oblike. Avtor se poslužuje variabilnih poigravanj izbranih form, ki so jasne, eksaktne, najpogosteje strogo geometrijske. Oblike vodijo k vzpostavljanju diskurza z njihovimi globljimi pomeni in vrednotami. Predstavljajo prisluh starim oblikam in praoblikam, likom, ki v sebi nosijo božansko geometrijo in moč, ter posedujejo večne modrosti in simbolna sporočila. Bogastvo pomenov je skoncentrirano v čisti, minimalistični formi in se nadaljuje preko drugih izbranih oblikovnih elementov.

Pri komponiranju vlada razum. Ob njem pa v stvaritvah najdejo svoje mesto tudi izraziti čustveni naboji, ki jih lahko pripišemo barvam. Barva je tista, ki mehča obliko, ki vodi celo v dematerializacijo volumnov, je pa tudi tista, ki premore močan emotivni akcent. Oblika sicer velja za bolj učinkovito informacijsko oz. komunikacijsko sredstvo, ki pa zahteva aktivno vlogo subjekta in njegovo razumsko kontrolo. Učinkovanje barv je podobno sproščanju afektov in emocij, v katerih predmet pristopa k subjektu. Ustvarjalec, kot je Peter Marolt, pa vsekakor obe izrazni sredstvi pozna, obvlada in uporablja v njuni oblikotvorni celovitosti. Zdi se, da barve, ki pripadajo paleti z "arhitekturnim" ozadjem (plakatno čiste barve), v posameznih rešitvah izkorišča tudi za to, da tektoniko povezav še dodatno utrdi.

Čeprav so Maroltovi artefakti kompleksne in zaključene celote, pa znotraj njih vsak fragment ohranja samostojnost in bi lahko nastopil celo kot samostojna likovna in vsebinska entiteta.
Avtor je konstruktor oblik in umetnik, ki jih zna učinkovito zlagati in povezovati. Tako gledalca vodi v samosvoj urbani prostor, imaginaren in/ali fiktiven. Na asociativni, sugestivni in simbolni ravni pa v takšnih urbanih krajinah prepoznamo tudi segmente realnosti.
Umetniška dela so prava vizualna paša, so bogastvo likovnih efektov in haptično vznemirljivih učinkov, a za vsem tem zunanjim, materialnim, s čutili dojetim, v njih bivajo stvariteljeve intimne vsebine, njegova senzibilna percepcija prostora in časa, njegova filozofska misel, ki se naslanja tudi na estetiko oblikovanja prostorov z Daljnega vzhoda.

Premišljeno in izvirno voden proces poigravanja z materiali, oblikami, barvami, teksturami, strukturami in ploskvami, s komuniciranji navzven pa tudi navznoter se nadaljuje s prezentacijo artefaktov. Ti vstopajo v sobivanje s prostorom, hkrati pa dopustijo, da tudi prostor vstopa vanje. Avtor namreč nekatere zaprte in čvrste konstrukte mestoma odpira, ustvarja medprostore, "perforacije", ki učinkujejo kot odprta vrata v umetniško kreacijo in tako vzpostavljajo komunikacijsko vez med zunanjim in notranjim. Maroltova dela so koncentrat tistega, kar prevzame pogled in vzdrami duha.

So prispodoba za kraljevsko igro šaha, v kateri vsaka poteza na polju Smeri B poteka v pravi smeri in odpira nove razsežnosti.

Anamarija Stibilj Šajn
univ. dipl. um. zg.